Nežni žarki jutranjega sonca so se mimo nezastrtega senčila prikrade v najino sobo in nežno boža zaspane obraze. Počasi odprem oči, pogledam na uro. Tristo kosmatih medvedov, zamujam, budilka ni zvonila ali pa je nisva slišala.
Zdaj je vseeno, še dobro, da sva imela odprta senčila, da naju je sonce zbudilo. Hitro v kopalnico, potem pa v garažo po orodje, moja draga pa v kuhinjo pripravit kavo in vroče rogljičke. Povabljena sva k prijateljem na vikend, nabavil je enaka senčila kot jih imamo pri nas in moja pomoč pri montaži bo dobrodošla, ženke pa se bodo vrtele po kuhinji in pripravljale odlično kosilo. Pred odhodom še zaprem senčila na terasi, da veter ne nanosi preveč jesenskega listja nanjo. Do vikenda prideva še pravočasno in še vedno pred prijateljem, ki vedno zamuja. Četrti član naše druščine pa je odsoten, z ženo sta odletela na počitnice v tople kraje, na južno poloblo, v deželo kjer so posneli kar nekaj uspešnih filmov. Posedemo za mizico na terasi, ki je zaenkrat še brez sence.
Pri kosilu pa bo vse drugače, plan je namreč, da do kosila postavimo vsa senčila, tako na vrata in okna kot na teraso. Moj predlog je, da se sam lotim oken in vrat, onadva pa se naj lotita terase. Jaz najraje delam sam, je najhitreje in najbolj zanesljivo. Delo mi je šlo hitro od rok, kar za mojstra pri terasi ne bi mogel reči. Med malico sem jima dal nekaj napotkov kaj in kako, po svojem končanem delu pa se jima še jaz pridružim. Pravzaprav je bila konstrukcija že postavljena, na hitro preverim spoje in jima z dvignjenim palcem nakažem njuno dobro delo, samo še platno čez streho in to je to. Hitro počistimo in pospravimo orodje, iz kuhinje prihajajo klici, ki sem jim nikakor ne želimo zameriti.
Odlično kosilo v prijetni senci nove tende. Družba pa itak nepozabna.