Živela sem ob morju, med borovci v manjši hiši. Čez teden sem večina časa preživela v službi. Proti večeru pa, ko se je vse umirilo sem vzela svoj kajak in šla na kajaking s svojim prijateljem. Družim se z njim že od otroštva. Ker sva oba imela precej stresne službe, sva se skupaj odločila, da narediva tečaj za kajaking, ki nama bo prinesel znanje o tem športu. Ko sva se vse naučila, predvsem kar zadeva varnosti pri plovbi s kajakom po morju, sva si nameravala kupit vsak svoj kajak. Odšla sva v športno trgovino in se dogovorila, da nama naročijo dva manjša kajaka v zeleni barvi. Ob tem pa sva si kupila še vso ostalo športno opremi, ki sodi zraven. Pomemben del opreme je tudi rešilni jopič.
Na svojo prvo pot s kajaki sva se odpravila v mesecu novembru. Začela sva kajaking pri mestu Ankaran in nadaljevala do konca slovenske obale. Pri tem sva lahko videla obalo z druge perspektive. Na določenih mestih sva se ustavila in popila kavico ter malo pomalicala. Ker je bil november, ni bilo več turistov in je bilo čutiti mir in tišino. Na sebi sva imela oblečeno posebno obleko za vodo, tako da naju ni zeblo. V kajaku je bil poseben prostor, kjer sva lahko shranila pijačo, hrano in osebne predmete, ki se pri tem niso zmočili z vodo. Veslala sva v zmernem tempu, tako da se nisva preveč utrudila. Veslanje je potekalo v enakomernem ritmu. Na ta način sva pridobivala na kondiciji in se sprostila od nenehnega hitenja. Tako sva s prijateljem skoraj vsak dan šla na kajaking, če nama je le vreme to dopuščalo. Tako je sčasoma najino prijateljstvo prešlo v ljubezen.
Še danes imava prelepe spomine na ta čas. Sedaj imava družino in otroke in ni več toliko časa za kajak. Pa vendar ostaja kajaking v najinih srcih in se z veseljem usedeva v najina zelena kajaka.