Mogoče je to nekomu zelo čudno, da se je moja osebna rast prebudila tako pozno. Sam pa se točno zavedam, zakaj je bilo tako in koliko sem prispeval k temu, da se je končno le prebudila, ker bi lahko ostalo tako, kot je bilo.
Kot majhen nisem imel nobene samozavesti in tako sem naredil osnovno šolo brez svojega jaza. Delal sem, kot so mi rekli, nikoli se nisem upal niti oglasiti in bil sem predvsem zelo tih deček. Seveda je to staršem bilo všeč, ampak danes se zavedam, da to zame ni bilo dobro, kajti osebna rast je še kako pomembna, če hočeš biti srečen in uspešni človek.
Ko sem odhajal v srednjo šolo, je bilo čisto isto. Srednjo šolo sem naredil uspešno in tako čakal, kaj se bo sedaj zgodilo. Začel sem delati tam, kjer so mi službo uredili starši in tako so tekla leta, moja osebna rast pa je bila na nuli. Ko sem prišel v srednja leta, pa sem prav čutil ta občutek, da moram iz tega ven, da ne zdržim več tako, da moje življenje gre naprej, jaz pa ostajam nekje od zadaj. Potem pa so se začele spremembe, najbolj sem bil srečen, ker ko se je začela moja osebna rast, sem se prvič počutil živega in srečnega.
Ni mi bilo pomembno, če mi kaj ni šlo, če mi je kaj spodletelo, srečen sem bil, da sem čutil, da sem delal stvar in bil zadovoljen. Včasih so bili tudi neuspehi, včasih so bili padci, a to je bila moja osebna rast.
Danes sem drug človek, poln želja in upanja, toliko planov še nikoli nisem imel. Komaj čakam, na novi dan, kaj mi bo prinesel in zavedam se, kako bistvenega pomena je osebna rast, če želimo biti srečni in uspešni.