Hospic v vsak dom ali detabuizacija smrti

V slovenski družbi je odnos do umiranja in smrti še vedno zavit v tančico številnih predsodkov, strahov in skrivnosti – je tabuiziran. Osveščenost številnih umirajočih in tistih, ki delajo z njimi pa počasi narašča in nas sili, da končno vendarle spregovorimo tudi o življenju in smrti, o strahovih in stiskah, ki se ob umiranju dotaknejo nas vseh. V obdobju umiranja, ko že skoraj zmanjkuje časa za popravni izpit življenja, nas lahko še posebej pestijo neurejeni/nerazrešeni medosebni odnosi, kar velja tako za smrtno bolnega kot svojce in ostale bližnje osebe, ter tudi strokovno osebje, ki skrbi za umirajočega bolnika.

Metka Klevišar, ustanoviteljica Slovenskega društva hospic, v enem od svojih intervjujev leta 2007 pravi: »Želela bi, da bi ljudje razumeli, koliko lepše bi živeli, če smrti ne bi tako zelo izrivali. Včasih so ljudje več umirali doma, v krogu družine, tako so že otroci doživljali smrt kot nekaj, kar spada k življenju. Ravno izrivanje in tabuiziranje umiranja v današnji družbi pa povečuje strah, povzroča še več napetosti in razne oblike motenj. Kakovost našega življenja je odvisna prav od tega, kako sprejemamo dejstvo smrti. Kakovost življenja pomeni, da ga doživljamo kot vrednoto, kot nekaj polnega in smiselnega, tudi ob marsičem hudem, kar nas doleti, tudi v minljivosti. Če se zavedamo, da je naš čas omejen, bomo z njim ravnali bolj varčno, ga bomo napolnili bolj smiselno, bomo bolj izbirali, kaj je vredno in kaj lahko opustimo. Ob dejstvu umrljivosti dobivajo stvari v življenju drugačno vrednost. … Bolezen in smrt prihajata nepričakovano, nenapovedano, in čim manj smo na to pripravljeni, teže je takrat, ko se znajdemo pred tem dejstvom. Največja dota, ki jo lahko otrok ponese s seboj v življenje, je pravilen odnos do zdravja, bolezni, umiranja. Tako ohranja upanje v okoliščinah, ki se zdijo nerešljive – predvsem pa pripravljenost, da ob bolniku obstane in ne beži stran.«

Slovensko društvo hospic si prizadeva, da ideja hospica doseže čim več ljudi. Pomeni odkrito spregovoriti o umiranju, smrti in žalovanju.

Da bi spremenili odnos družbe do umiranja in smrti, Slovensko društvo hospic prireja za široko javnost in strokovne delavce številna:
- predavanja,
- seminarje,
- učne delavnice,

kjer udeleženci lahko preverjajo lasten odnos do smrti ter izrazijo morebitne stiske in strahove, ki se ob tem pojavijo. Namen takšnih srečanj je, da bi ljudje že v osnovi zavestno oblikovali bolj naraven odnos do smrti in umiranja in ne šele tedaj, ko jih v to prisili življenjska situacija.