Žalovanje odraslih

Vsi bomo nekoč izkusili smrt bližnjega in z njo žalost, ki je normalen odziv na katerokoli izgubo, še posebej, če je le-ta povezana z nam drago ali bližnjo osebo.

Kadar gre za diagnoze s smrtnimi bolezenskimi izidi nastopi žalost v trenutku, ko bolnik ali njegov bližnji to izve, ko spozna, da mu bo kmalu iztrgan del njegovega življenja (sposobnosti, želje, načrti, človek, …). Prične se proces žalovanja, ki je lahko različno dolg in ki se ga ne more in tudi ne sme prekiniti, skrajšati ali zaustaviti.

Žalost in žalovanje družba v splošnem odriva. Ker je vsak izmed nas poklican v življenje na sebi lasten način, je pomembno vedeti, da niti dve osebi ne žalujeta enako, pa čeprav sta si v mnogočem podobni ali živita skupaj. Prav tako tudi ni napačnega načina žalovanja; vsako žalovanje je pravo, saj je odziv na osebnostne lastnosti in pretekle izkušnje osebe, ki žaluje. Zato nikoli ne moremo določiti potrebnega časovnega okvira za žalovanje. Žalovanje traja tako dolgo kot je potrebno, ob tem pa je najpomembneje, da žalujoči v tem težkem stanju ni prepuščen samemu sebi. Poleg tega pa se je potrebno zavedati še tega dejstva, da so med žalovanjem otrok in odraslih velike razlike.

Žalovanje vpliva na naše mišljenje, spomin, koncentracijo. Zaradi žalovanja se spremeni tako naše obnašanje kot izražanje čustev, vsakdanji stres pa ga lahko le zavleče ali poslabša.

Žalovalni odziv na izgubo osebe, ki nam je bila blizu in je imela pomembno vlogo v našem življenju, ki je bila in v transformirani ter z žalostjo prepojeni obliki še vedno ostaja del nas, je povsem naraven in človeški. Žalovanje pa ni nujno pogojeno le s smrtjo rojenega človeka. Pojavi se tudi zaradi prenatalnih smrti (spontano ali načrtno prekinjene nosečnosti, mrtvorojenost) ali kot odziv na izgubo simboličnih oziroma socialnih izgub (ločitve, izguba službe, pogin domače živali, …). Navadno žalovanje traja dlje kot si mislimo, da bi lahko odžalovali pa potrebujemo podporo. Pogosto je potrebna organizirana in strokovno spremljana podpora, ki je zagotovo drugačna od tiste, ki jo nudijo bližnji.

Žalost pomeni izgubo telesnih in duševnih (duhovnih) sposobnosti, življenjskih konceptov, ljubljenih ljudi zaradi smrti ali ločitve. Žalost se prične v trenutku, ko bolnik ali svojec izve, da ne bo mogel več ozdraveti, ko spozna, da mu bo kmalu del njegovega življenja (sposobnosti, želje, načrti, človek,…) iztrgan. Takrat se prične dolg proces žalovanja, ki se ga ne da in ne sme prekiniti, skrajšati ali celo zaustaviti.

Žalovanje je proces in je povsem naraven odziv na izgubo osebe, ki nam je bila blizu in je imela pomembno vlogo v našem življenju. Je del življenja. Žalovanje se lahko pojavi kot odziv na fizično izgubo, kot je smrt, lahko pa je tudi odziv na izgubo simboličnih ali socialnih izgub, kot so ločitve, izguba službe in podobno. Navadno žalovanje traja dlje časa kot si mislimo, zato potrebujemo podporo. Pogosto je ta podpora potrebna s strani hospica, ki je zagotovo drugačna od podpore, ki jo nudijo družina in bližnji.

• Niti dve osebi ne žalujeta na enak način, tudi če živita skupaj. Prav tako ni pravega ali napačnega načina žalovanja.
• Nikoli ne moremo določiti časovnega okvira, potrebnega za žalovanje. Traja tako dolgo kot je potrebno, ponavadi dlje kot si mislimo.
• Otroci žalujejo drugače kot odrasli.
• Žalovanje vpliva na naše mišljenje, spomin in koncentracijo.
• Žalovanje vpliva na obnašanje in izražanje čustev te osebe.
• Vsakdanji stres lahko zavleče ali poslabša žalovanje.
• Žalovanje je naraven proces življenja. Najpomembneje pa je, da vam žalovati ni treba samemu. Hospic je tu, da vam nudi podporo, ko jo najbolj potrebujete.

Po smrti ali izgubi, se lahko počutimo prazne in neme, kot bi bili v šoku. Morda na sebi opazimo določene fizične reakcije kot so: tresenje, nespečnost, težko dihanje, mišična šibkost, suha usta, izguba apetita.

Prav tako so pogosti občutki globoke žalosti in podobna čustva. Prav tako ljudje mnogokrat ugotovijo, da je njihovo obnašanje drugačno od običajnega, prav tako je neobičajno njihovo razmišljanje. Mnogi doživijo nekakšno “duhovno” krizo, ki sledi takšni izgubi.

Lahko postanemo jezni v določeni situaciji ali na določeno osebo; lahko pa smo jezni tudi kar tako. Krivda je pogost odziv, ki jo je bolje zamenjati z obžalovanjem. Na primer, ko rečemo: “Obžalujem, da nisem bil zraven, ko je umrla” ali “Žal mi je, da se nisem bolj odprto pogovoril z njo o smrti”; je veliko bolje kot če si rečemo: “Počutim se krivega zaradi mojega obnašanja.”

Ljudje, ki žalujemo, lahko imamo čudne in moteče sanje, smo pogosto odsotni, tudi nedružabni. In čeprav so takšni pojavi normalni med žalovanjem, ti vendarle čez čas minejo. Na splošno pa je žalovanje čas, ko lahko naredimo v mislih nekakšen prostor/presek za vse naše misli, obnašanje, čustva in prepričanja, ki se sicer zdijo nenormalna ali neobičajna v kakšnih drugih situacijah. Vse te komponente pa so vendarle čisto normalne, ko prebolevamo izgubo bližnjega.

Žalovanje traja tako dolgo kot traja oziroma je potrebno. Čeprav se nam ta stavek ne zdi v pomoč, je to vendarle res. Za vsakega izmed nas je žalovanje drugačno. Pomembno je, ko intenzivno žalovanje po izgubi čez nekaj časa mine, da se zatečemo k nekakšnemu pozitivnemu žalovanju, ko se spominjamo lepih trenutkov s to osebo. Na ta način izguba sama in oseba, ki je odšla, nekaj pomeni in vpliva na naše življenje.

Je pa nekaj dejavnikov, ki vplivajo na to, kako dolgo oseba žaluje. Starost, zrelost, fizična in psihična stabilnost, kultura, duhovnost, verska pripadnost, družinska dediščina in ostale življenjske izkušnje, so tiste, ki lahko vplivajo na čas žalovanja.
1Seveda je čas žalovanja odvisen tudi od tega, kako pripravljena je bila oseba na izgubo preden se je dejansko zgodila.

Nekateri avtorji so opisali proces žalovanja v 4 fazah:

1. Faza šoka – to je obdobje neposredne prizadetosti, v kateri lahko opažamo različne stopnje izrivanja. Reakcije kot “To ni res” in “Morali ste se zmotiti” so v ospredju. Prizadeti se pogosto le malo spominja na informacijo v tej fazi. Ta faza je kot zaščita posameznika in traja ure, dneve ali tedne.


2. Reakcijska faza – obdobje iskanja. Prizadeti razvije način kako odkriti izgubljeno. Jeza nad neuspehom v tem iskanju je usmerjena proti sebi ali drugim. Strah in depresija sta pogosta. To obdobje lahko traja tedne, mesece in redkeje leta.


3. Faza predelovanja – prizadeti prihaja vedno bolj v položaj, včasih se tega zaveda, včasih ne, da svojo travmo predela. V tem obdobju pogosto opažamo depresijo in pomanjkanje sposobnosti, da bi sedaj in v prihodnje videl smisel. Pri tem postopoma izpušča faze pogrešanega, in spomine vedno laže prenaša. Faza predleovanja lahko traja dolgo, neredko več let.


4. Faza nove orientacije – žalujoči v tej fazi pretrga vez z izgubami in začne postopoma graditi nove vezi. Interes in apetiti se povrneta, Nova orientacija vsebuje pogosto spremenjeno podobo o sebi – in se jo lahko doživi kot osebno zrelost na osnovi predelanih izkušenj.

Vendar pa bi bilo napačno, če bi domnevali, da poteka žalovanje strogo po opisu faz. Vsak človek se namreč individualno odziva na žalost, zaradi česar je tudi vrstni red lahko različen.

Po določeni izgubi, ko smo prevzeti in napolnjeni z toliko različnimi občutki, se ta realnost izgube nekako zasidra v nas. Navadimo in naučimo se živeti z to izgubo. Postopoma se začnemo zavedati, da žalujemo vedno manj tudi, ko počasi pridobivamo nove energije za življenje. V bistvu NIKOLI ne nehamo žalovati, vendar začnemo gledati na izgubo z drugačnimi očmi in predvsem z lepimi spomini na skupne trenutke, ki smo jih imeli s to osebo.

Nikar ne recite …

• “Bila je božja volja.”
• “Lahko se ponovno poročiš.” ali “Še boš lahko imela otroke.” ali “Dobro, da imaš še ostale otroke.” ali “Če misliš, da je tebi hudo, naj ti povem kako je meni…”
• “Moraš pozabiti na preteklost in iti naprej s svojim življenjem.”
• “Ne joči.” ali “Ne bodi jezen.” ali “Ne bodi žalosten.” ali “Ne bodi prestrašen.” ali “Ne bodi … “
• “Vem, kako se počutiš.”
• “Čez čas bo bolje, saj čas celi rane.”
• “Moraš bit močan za mamico in atija.” (za otroke)

Raje recite …

• “Žal mi je za tvojo izgubo.” ali “Težko mi je, da trpiš.”
• “Normalno je, da si žalosten. Prav je, da jočeš, da si jezen, da si prestrašen…”
• “Prav je da govoriš o _______ (oseba, ki je umrla). Vzemi si čas, da zbereš vse misli.”
• Težko je napisati vse predloge, saj se situacije od posameznega primera razlikujejo. Zapomnite pa si, da smrt povzroči konec življenja, ne pa konec razmerja ali odnosa.

Včasih se moramo, kljub pomoči in podpori naših bližnjih, družine, prijateljev in ostalih, tudi sami potruditi in storiti določene stvari, ki nam bodo pomagale pri lažjem prebolevanju izgube. Ni vam nujno upoštevati vseh napisanih predlogov, morda pa najdete kakšnega, ki vam bo prišel prav. | Podrobneje…